ISHA kolumna: Varaždinska vstaja 1919

S tokratno kolumno obeležujemo 100. obletnico enega od odmevov Oktobrske revolucije iz 1917 na tleh povojnih hrvaških krajev. V tem času je prišlo do zatona Madžarske Sovjetske Republike pod vodstvom Béle Kuna, a vse obdobje je polno stavk in uporov, inspiriranih z veliko revolucijo v Rusiji. Varaždinska vstaja iz 1919 je upor proti novoustvarjeni avtoritativni monarhististični oblasti Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, pa so uporniki med ostalim nameravali ustanoviti ljudsko, delavsko-kmečko Varaždinsko Sovjetsko Republiko, ki bi se kasneje širila na hrvaško Zagorje in ostanek Hrvaške. Vstaja je trajala 12 ur in se ni razširila dlje od okolice Varaždina.

V povojnem varaždinskem okraju so po vaseh izbruhnile številne stavke in upori, ki so se pogosto končali krvavo. Kmetje v nekaterih vaseh so planirali in izvedeli redistribucijo zemlje, med meščanskimi in vladajočimi slojih se je širil strah pred boljševizmom, s cerkvenih prižnic so širili svarila pred socializmom, a oblasti stopnjujevale represijo in omejujevale svobodo. Mestne oblasti sp prepovedovale socialistične skupščine in praznovanje 1. maja, ki pa je bilo izvedeno kljub prepovedi. Ravnanje oblasti je bilo skrajno represivno do delavstva in kmetov, kar je med njimi samo krepilo revolt. Nekaj dni pred uporom, 20. julija 1919 je bila izpeljana napeta in kaotična županijska konferenca Socialdemokratske stranke Hrvaške in Slavonije ter Socialistične delavske partije Jugoslavije (komunisti), ki se delijo na leve in desne socialiste. Ravno levi, ki so se zavzemali za revolucionarne metode za razliko na reformizem desnih socialdemokratov, so bili najbolj krivi za vstajo. Zadnji važen dogodek pred samim uporom je bila uspešno izpeljana splošna stavka 21. julija 1919 v Varaždinu kot znak nasprotovanja vojaškim intervencijam v Rusiji in na Madžarskem.

23. julija 1919 ob 4. zjutraj je zagorela prva iskrica vstaje z uporom Savskega konjeniškega polka varaždinske garnizije zaradi nizkih plač in odvzemanja vojaških činov. Vojaki so bili večinoma delavskega in kmečkega porekla z enakimi družbenimi trendi kot ostalo prebivalstvo. Uporu se je pridružilo lokalno prebivalstvo, delavci in kmetje. Uporu je pogodovala težka ekonomska situacija po I. svetovni vojni (1914 – 1918), kakor tudi vesti o novem sistemu, v katerem je kot pridobitev Oktobrske revolucije oblast v rokah delavcev in kmetov.. Te ideje so bile privlačne siromašnim in brezpravnem delavstvu in kmetom, ki so novice o tem slišali od povratnikov, ki so se vračali iz Rusije iz vojaškega ujetništva.

Soudeleženci, geografska bližina ter distribuirana propaganda kažejo na to, da je na vstajo vplivala Madžarska Sovjetska Republika, le nekaj deset kilometrov stran od mesta Varaždina. Dan prej je prišlo do podobnega upora v slovenskem Mariboru, žal brez podpore prebivalstva, a v tem času se je poskušalo dvigniti vstajo tudi v Osijeku.

Po besedah takratnega varaždinskega župana se je o pripravah na vstajo vedelo celo mesec dni prej. Po trditvah oblasti je vodja vstaje bil veteran boljševističnega prevrata Ivan Ferenčak (1894 – 1969), znan kot Mate Šagovac, ki je po nekih pričanjih pred vstajo agitiral med lokalnim prebivalstvom skupaj s Franjom Blažaićem. Franja Blažaića iz Varaždinskih Toplic so kasneje časopisi imenovali „odurni boljševistični huškač“. V agitacijah je sodeloval tudi Ante Ciliga (1898 – 1992), ki je kasneje sodeloval v Proštinskem uporu 1921 v Istri. Oblasti so za agitacijo med vojaki, ki so se uprli, obtoževale lokalne leve socialiste.

Slika 1. Ivan Ferenčak, znan kot Mate Šagovac (1919.), boljševiški agitator in po mnenju oblasti vodja upora. (Vir: WikiCommons)

Uporniki so se oborožili v vojaškem skladišču „Tridesetnica“, a iz sodnih zaporov so osvobodili politične zapornike, ki so se pridružili uporu in ga delno tudi vodili. Med njimi so bili socialisti, zaprti preteklih mesecev, med njimi Josip Drvarić in mlada Gizela Blažaić, sestra prej omenjenega Franja Blažaića. Verjetno je upor vodil civilni vojaški odbor ki je s proglasi pozival državljane, da se pridružijo „Jugoslovanski ljudski vojski“. Da bi zastrašil prebivalstvo, je polkovnik M. Todorović celo grozil, da bo ukazal bombardirati mesto, če se prebivalstvo pridruži vstaji. Na ulicah so se odvijale ulične borbe, a ena od točk, iz katere so uporniki streljali, je bil zvonik pavlinske cerkve (današnja katedrala Vnebovzetja device Marije).  Uporniki so imeli nekaj mitraljezov, hoteli pa so prevzeti tudi tudi topove iz ene od vojašnic, a niso uspeli, ker jih je baje „prevaral“ eden od podčastnikov in jim sugeriral, da so topovi pokvarjeni in neuporabni. Število vstajnikov je bilo med 200 – 400 ljudi, a morda tudi več. Uporniki so zavzemali ulice, prepevali Marseljezo in skandirali svoje zahteve. Okupirali so zgradbo županije ter zasedli, severni, južni in zahodni del mesta, tako da je le vzhodni del mesta bil pod kontrolo vladne vojske. Ko so izvedeli, da se v Varaždinu ustanavlja republika, so pričeli prihajati kmetje iz okolice, da se pridružijo vstaji. Del kmetov je zasedel Varaždinske Toplice in se pripravljal za odhod v Varaždin.

Slika 2. Današnji zvonik pavlinske crkve iz katerega so se izvajali vstajniški napadi (Posnel: David Rožić)

Vstaja je vseeno okrog 16. ure bila zadušena s pomočjo varaždinskega 4. in 5. pešpolka, na pomoč je prišla tudi žandamerija in vojska iz okolice, vključno s konjenico iz Čakovca. Huda napaka upornikov je bila to, da niso zasedli važnejših točk, kot so pošta, telegraf, telefon in železniška postaja, kar so oblasti izkoristile za nemoteno komunikacijo in koordinacijo akcij. Na obeh straneh je bilo veliko mrtvih in ranjenih, a oblasti so upornikom priznavale srčno borbenost, čeprav so smatrali, da niso imeli kvalitetnega vodstva. V mestu je po uporu bila uvedena policijska ura ter obsežne hišne preiskavi pri iskanju upornikov in orožja. Mnogi uporniki so končali v zaporu v Nišu, kjer so zaradi slabih pogojih nekajkrat gladovno stavkali. Na koncu so ob neki vladni krizi bili izpuščeni kot del dogovora o reševanju vlade, v katero naj bi se vključili tudi socialni demokrati.

Avtor: David Rožić

Prevajalec: Miroslav Šibilja

Slika 3. Varaždinci ki so sodelovali v uporu, v zaporu v Nišu 1920 (Vir: Almanah Mestnega muzeja Varaždin št. 5, 1975.)

Viri:

  1. Koprivica-Oštrić, S. (1983). Vojnička pubuna u Varaždinu 23. srpnja 1919. Povijesni prilozi 2, 2, str. 65–94. Zagreb: Institut za historiju radničkog pokreta Hrvatske.
  2. Rožić, D. (2017). Komparacija bune u Varaždinu 1919. i Labinske Republike 1921. (Diplomsko delo). 
  3. Runjak, J. (1967). Pregled radničkog pokreta u Varaždinu. Prilozi historiji Varaždina 1967. str. 39–96. Varaždin: Ljudsko vseučilišče “Braća Ribar”.
  4. Štager, I. (1975). Buna u Varaždinu 1919. godine. Almanah Mestnega muzeja Varaždin, 1975, 5, str. 87–95. Varaždin: Mestni muzej Varaždin


Ostale verzije članka / Other versions of the article:

English/engleskiespañol (castellano)/španjolski (kastiljski)français/francuskiDeutsch/njemačkihrvatski

Advertisements

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s